DF SVIT

“Maš kaj za pit” vprašam. Kolega mi ponudi vodo, ki se prijetno greje že od Rima, od pumpe, kjer si jo je “sposodo” skupaj z več deset pločevinkami piva. Piva, ki ga že zdavnaj ni več. Spet smo na odisejadi proti domu, tokrat iz večnega mesta, kjer smo izgubili proti Laziu 4:0. Ja, petnajst let nazaj je bil Lazio nogometni stroj. No, to zdaj sploh ni pomembno, pomembna je žeja in dolga pot domov. Smo pa že blizu cilja….v bistvu pod Trojanami (ni še bilo tunelov). Avtobus se ustavi in šofer nam takoj pove, da je bila za ovinkom nesreča. Pa ravno sem zadremal in pozabil na žejo…od štirih busov je ravno naš ostal v koloni…nadstropni bus, poln izčrpanih in rahlo nejevoljnih delikventov. Po petnajstih minutah mi vse skupaj dokurči, in rečem da grem do Trojan peš. Takoj se najde nekaj somišljenikov in gremo. Šoferju naročimo naj nas poberejo, če slučajno krenejo preden smo mi na cilju.

Pridemo mi za ovinek in potem šok. Golf, ki to več ni in tovornjak, ki je zaoral v hrib zraven ceste. Gasilci, policija in ostala družba že na kraju…in potem travnik, popolnoma prekrit z belo peno. “Stari, kaj so to eno kurbo razlili” vpraša en, “Pojma nimam, zgleda ko kislina” poznavalsko reče drugi. Kljub vsemu se približamo penasti gmoti in potem vonj, vonj po pivu. Šlepar, ki je zaoral hrib je prevrgel prikolico polno piva. “Jebem ti mater”, Ne me fukat”, “Kaj si ti nor malo” vsak po svoje komentiramo ugotovitev. Žejn sn tak, da bi mrtvi kači oko spil, tu pa pir v potoku teče mimo mojih nog…na travnik…na katerem bojo krave mele jebeni Oktoberfest pi…materno. Policaj nas z opazko, da smo slabo navijali v Rimu nažene naprej. Za njim je pokrito truplo nesrečnika iz osebnega avtomobila. Nič ne ugovarjamo, in z nosnicami polnimi vonja po pivu nadaljujemo pot. Ugotovimo, da bomo morali štopati, ker je do cilja kar nekaj kilometrov…upamo, da kdo zavije iz kake stranske ceste proti hribu s krofi. In ko tako pešačimo, srečamo tovornjakarja iz Ukrajine, ki ga takoj pozdravimo “Zdravstvuj bališček” (zdravo navijač). Možakar je navdušen, ker poznamo dve besedi v njegovem jeziku in takoj veselo odzdravi in skandira “Maribor, Maribor”…faca. Po treh dolžinah njegovega tovornjaka pa srečamo Italijana. Že na daleč je smo videli, da z neko palco tolče po prikolici svojega tovornjaka, ko pa se približamo pa vidimo, da ima v roki nekakšen elektrošoker…kot električni pastir na palici. Prevažal je govedo, in ker živali med transportom ne smejo ležati, da ne sfukajo šniclov, si je on pomagal z gestapo pripomočkom. Krave se derejo v božjo mater, tip pa hladno žoka s palco v odprtine v prikolici. Ustavimo se. Tip opazi, da ga gledamo. Preneha z žokanjem. Potem pa salva kletvic…jebemo mu vse po spisku, kažemo na palico, ki mu jo bomo porinli v makaronarsko rit in ga spremenili v pofukani svetilnik, če ne neha s tem sranjem. Tip se z enim skokom prebije do svoje kabine in se zaklene. V ogledalu opazuje kaj bomo zdaj…faše jih še par v materinem jeziku in dokler smo tovornjak videli, ni prišel ven.

Malo po tem nam ustavi muzikant iz Lukovice. Pelje nas na Trojane, kjer še lep čas čakamo na bus, a ko je prišel….poln piva je bil. Pir kjer hočeš, okoli sedemdeset gajb piva so fantje stlačli v vse proste odprtine. Mojster iz pivovarne, ki popisuje škodo je opazil bus in rekel “Fantje, naložite kolko lahko”. Do doma sem spil dva, počasi. Razmišljal pa sem tudi o nizu črk, ki sem ga ta dan največkrat prebral, in si rekel “prokleti T.I.R”
Kost je pa tu in ni goveja.

Andrej Potrč