DF SVIT

“Pustita me pri miru” “Ti tudi odjebi … spizdi”. Opazujem tipa, ki naganja in kurca nekoga, ki ga jaz ne vidim. Kolega zraven mene opazi, da sem zmeden in mi pojasni, da ima tip namišljene “prijatelje”. In to koliko…. Tisti dan sem spoznal K-ja in vse njegove “prijatelje”. Tip je svoje dni preživel v skoraj vseh ustanovah, kjer te težave odpravljajo in kasneje zašel na nogometni stadion v Mariboru.

Zdaj smo na poti iz Belgije. Uro nazaj so nas kamenjali pred stadionom v Gentu. Kolega ima presekano glavo, drugi imamo srečo in imamo samo malo finega peska, ki potuje z granitko po zraku v ustih. Ko smo prišli pred stadion smo bili na parkirišču (makadamskem) sami s svojim nadstropnim busom (tistim ja) … po tekmi pa smo tam “našli” 80 busov belgijskih navijačev….pa je letelo kamenje…en od belgijskih navijačev ja malo zagorel…policija je ponorela…en sam špas vam rečem.

In že divjamo po avtocesti proti domu. Čas za analizo preteklih dveh dnevov. K. mi pove, da se je znebil treh demonov. “Kak pa”? V Amsterdamu ( bili smo tudi tam, ker je pač blizu Belgije) sem šau na dve kurbi … dva sta šla v eno, en v drugo. ???Kaj?! “Ja, preskočla sta” mi reče. “Ok, kak pa se jih drugače rešiš”? Pove mi da z vodo. Če se kopa v morju skoraj vsi umrejo, jeba pa je, če padejo na zemljo, tam se namreč razmnožujejo. In ko jih je več ga poiščejo in here we go again. To pojasni, zakaj je pri kajenju pljuval v lonček in ne na tla … čeprav je na koncu s čikom prežgal dno in skoraj popizdo od straha, da bo slina prišla v stik z zemljo.

Pol ure kasneje K. spi. Luči ob avtocesti so ugasnile, kar pomeni, da smo prispeli v Nemčijo. Kolega iz Leverkusna, ki je deset minut pred nami pokliče in pove, da nas bo verjetno ustavila policija. Glede na to, da smo bili v Amsterdamu, na busu rahlo završi in paketki , zavojčki, vrečkice že romajo v najbolj skrite dele busa. Lučke….policija vstopi na bus…policistka s kolegom pride v zgornji del in zahteva dokumente…Bus ima vonj po coffe shopu ugotovi gospa. K. še vedno spi kot zaklan…tudi poza je taka, ko da ma katano v grlu. Policistka ga zbudi in potem šov. “Fuck the Police”…dekle v uniformi trzne, naredi križ s prsti in reče “Buuuuuuuuu” Smeh….pogleda potni list in potem se smeji ona…K. ima na fotografiji irokezo…ta pravo…ko indijanec…tudi njeni kolegi se smejijo. Jaz ne vem koga morš poznat na upravni enoti, da gre taka fotka skozi. Najdejo osem borcev brez dokumentov in jim razložijo, da je kazen za tako sranje res zverinska. Ne vejo oni kolko so vsi oni paketki vredni….Kolegu s presekano glavo ponudijo pomoč a kmalu ugotovijo, da smo ga že sami oskrbeli. Policija se poslovi in dom je spet malo bliže.

Nekaj mesecev kasneje z B-jem (tistim ja, iz prejšnje zgodbe) sedim na hofu….”Potrč”….pogledam proti izvoru krika in tam stoji K. “Zdravo, kak si” vprašam. “Grem na pir z enim frendom”…. “OK, se vidima na fuzbalu” odgovorim…skoraj se že poslovi…potem pa finale…”Potrč”…”Povej” mu ogovorim. K. se postavi v pozor proti meni, dvigne desno roko diagonalno v zrak in zakriči “Sieg Heil” in gre. Psi, mačke, ptiči, sosedi, vse kar je prej “krulilo” iz vseh ekov je utihnilo. B. se smeji ko hijena…čutim poglede zijal iz balkonov in ko se ozrem, pogledajo vstran. Kako naj zaj razložim da ni tak, kot je blo slišat… “Fajn” rečem … “Kot novi šef šturmer abtajlunga te vabim na pir” povabim B-ja. Zapustima “gledališče”, jaz pa upam na čudež – kolektivni izbris spomina vseh prisotnih.

To je to. Kost je tu.

Andrej Potrc