DF SVIT

Mislim da je bil september …morda konec avgusta …ko sem prišel v vojašnico na Ptuju. Star sem 18 let in po mojem mnenju sem prestopil prag kletke, iz katere ni več izhoda.
Vse se je začelo z nekakšnim naborom, menda že v srednji šoli. “Kak to misliš, da bi rad bil padalec?” “Emmm …no …s padalom še nisem skočil, pa se mi zdi zanimivo” izjavim. “Pa ostrostrelec in vojna mornarica?” “Se malo norca delaš?” “Ne, te opcije mi ponuja formular, lahko pa sem tudi pilot …samo mam plombe …pa ti jih menda vun fukne pri zverinskih pospeških.” “Zgini …ti bom dal jaz pilota!”

Evo, nekaj časa kasneje … vojašnica Ptuj in jaz pehotni vojak …od neštetih opcij na formularju bom zdaj goltal prah na predolgih pohodih …kaj pa oblaki?!

“Premala mi je” “Večje nimam” “Te pa ne bom mel kape!” Spet premale kape in butl, ki si ne da dopovedat, da je moja glava poseben planet s sfukano gravitacijo, ki zavrača vse šilt kape. “Tu maš številko 60!”

Komaj jo stlačim v položaj, ko zgledam kolko tolko normalno, šivi na notranji strani popokajo …butl in njegov pomočnik me nemo pospremita s pogledom, ko s salvo kletvic zapuščam skladišče in vstopam k novi družini. V četi je 90 duš …a jaz sem edina, ki ne rabi it na striženje saj sem prišel pripravljen. Ko so se “soborci” vrnili od “frizerja” …o porka madona …vsi pobriti, pol pa špukfelna spredaj …kdo se zdaj norca dela? ” Kam bi mu zabil strojček, če bi mi to naredo …

Smo že vpeti v urjenje, izobraževanje, jebanje, jebanje, jebanje …kaj sem že napisal jebanje? “Ena, dva …dva dva ….osemnajst dva …drži, drži” Četrta vaja, skleci …mater jim jebem …roke so se mi tak tresle, ko da mam epileptičnega …z glavo se polcam ob asfalt …pofukani kamenčki so se mi zarili v čelo …peče ko prasica …čelo in roke …

Kuhinja. Obara. Kurja seveda. Perutnina Ptuj je streljaj vstran in v treh mesecih bivanja v najstarejšem mestu v domovini sem “degustiral” piščanca in zelje na več načinov ko Čak Noris. Zeeelooo dolgo me je sililo na bruhanje, ko je kdo rekel, če gremo na hrenovke al pa na kuro.

V kantini sem imel rezerviran krof s smetano. Nehal sem večerjat …kura …kozlal bom … Prijazna zaposlena je kmalu ugotovila, da bova odlično sodelovala, če bo “večerja” vedno na razpolago.

Teren. Tak se reče neprekinjeni hoji v božjo mater. Pol pa skopaš jamo v kateri bi kao preživel več dni, če pridejo Nemci. Ja, Nemci. Moja luknja je zgoraj ok, proti dnu pa gre v konus. “Vojak Potrč, vi pa nimate vrta doma ne?” “Ne, nimam, v bloku sem doma …ma pa mama rože” Z jebeno čelado, ki mi je seveda premala kopam “fox hole” on pa meni, da verjetno nimam vrta …za kaj pri pizdi rabiš jamo 1,80m globoko na vrtu? Za truplo?!

Naslednja etapa služenja v Mariboru. Doma. Non-stop na straži. Spoznam vse vojašnice v štajerski regiji. Neomejen dostop do sredstev za omamljanje, blokovski demoni vedo, da sem doma …le da za ograjo …”soborci” zelo veseli da je en demon z njimi.

Igre z žogo. Tak se reče neprekinjenemu teku …vsi veste kam.

Zaključni teren. Tak se reče spanju na nepredstavljivem mrazu v od boga pozabljeni šumi na Pohorju. 10 dni. Ponoči grem lulat …pa nimam …no luliko mam …se mi zdi …jajce so zginle nekam v telo, bingl se jim je pridružil …morda sem pa obojespolnik pomislim …če je tak, potem bom pol v spalki samega sebe …ščijem si po roki …ogabno, a toplo.

Vožnja s tovornjakom. Tak se reče delu dneva, ko se dejansko premikaš s pomočjo vojaške mehanizacije iz leta 1956. Zabavno. No vsaj del poti. Vsi imamo puške pri sebi. Nabojnik je poln slepih nabojev. Kmalu bo akcija. Peljemo se čez nek kraj. Borec v hecu meri iz tovornjaka v zrak in poskuša očarat sovoznico v avtu za nami. Pritisne na petelina …šus …ogenj bruhne iz puške …voznik avta s krasno sovoznico se skoraj poserje…

Zaseda izza hrbta. Tak se reče kazenskemu teku v hrib s polno bojno opremo (30 kg). Kljub zdaj že zavidljivi kondiciji, se mi zdi, da mi je ono kuro izpred šestih mescov gor vrglo.

Kost tu. Kurja. lp, vojak Andrej P.