DF SVIT

6:20 zjutraj. Zima. Avtobusna postaja. Ogabno mrzlo. Razmišljam o tem, kako se verjetno nikoli ne bom navadil vstajati zgodaj zjutraj, ne glede na to, da vsi trdijo drugače. Si jutranji tip, al pa nisi …brez neke filozofije.

Stojim čisto pri miru, saj bi gib pomenil dotik kože s kavbojkami, ki pa so verjetno že zmrznile na meni. Poznate ta občutek ne? Čakaš na bus v sibirskem mrazu …petnajst minut kasneje pride in pri prvem koraku te tako zategne od mraza da ti je slabo.

Na busu toplo. Kolegica, ki to jutro nima svojih frendic s spojler frizurami celo pot klopoče in ropota, jaz celo pot kimam …Pojma nimam kaj je govorila. “Glej, gori!” Iz “letalskega načina” se preklopim v normalno delovanje. Šofer takoj za rdečim mostom (onim lepim) zavije desno na postajo in vsi izstopimo. Bolj organizirani kot na šolski ekskurziji se dijaki različnih šol in starosti odpravimo prodajat zijala čim bližje ognju. “Pekarno so v luft vrgli.” “Pa ona trgovina s sladkarijami, ki je bla nasproti je tudi totalka.” prijavi mimoidoči. Res je, znani gangster je ciljal pekarno, candy shop pa je bil pač kolateralna škoda …še en tedn so lizike po centru Maribora pobirali.

Zamudim k prvi uri. Povem o požaru in gangsterju in busarju, ki nas je fuknil ven in lizikah, ki ležijo po cesti …sošolci so navdušeni …ura je šla dokončno v kurac.

Sem dijak tretjega letnika strojne šole in obožujem sendvič z mesnim sirom. Šola mi ni tak fajna, mam pa odpičene sošolce in rad pridem …čeprav ne vem kaj bom delal pol, ko bo vsega konec. Večina mojih sovrstnikov ve. P….jim materna.

Evo, ritualno obgrizujem svoj sendvič z mesnim sirom, do bo pol vse v kruhu in ne bo nič ven štrlelo …ni estetsko pa to. Sošolec me nemo opazuje, zraven verižno kadi …jebeni Pony Express.

“Tota me ne bo fukala, kmetica limbuška (Limbuš je kraj pri Mariboru – provinca), mene ne.” popizdeva vidno razfukana dijakinja tekstilne šole. “Kaj je blo?” vpraša kolega ki “frizerko” pozna. “Pička kmetavzarska mu ga je v petek na tržnici pofafala!” “Gor jo bom ofnala!”

Mesni sir se mi je ustavil nekje na pol poti v želodec …”Je rekla fafala?” Kolega prikima in se reži ko opica, no oba se režima. Potem pa derenje in grešnica jih dobi z nihajnimi vrati direkt na nos …trenutek kasneje ji frizerka poskuša odtrgat glavo ali skalp, ne spomnim se več … Nikoli več nisem videl babjega fajta …nikoli …nikoli …pi…

Pol ure kasneje sem poklican k predstojnici, da pojasnim kaj se je zgodilo. “Andrej, moral bi posredovati, moral bi biti vzor in odrasel in …zzzzzzz. Že tak me je ono omenjanje fafanja čist iz tira vrglo, in nisem nikoli pomalcal do konca, zdaj pa naj bi še igral Unprofor?! Opišem dogajanje, oralije preskočim in grem.

Isti dan, dve uri kasneje sem spet v pisarni. “Pa kaj je s tabo Andrej?” “Kdo bo zdaj zvezke in knjige in torbo plačal?” “Odrasti bo treba!” “Že drugič si danes tukaj.” A zdaj sem pa jaz kriv, da je ena frizerka drugi frajerja pomolzla? Pa da sta se potem kotali pred celo šolo. Prvič sem bil samo priča …pizdo materno.

Drugič pa …no …Sošolcu smo na poti iz ure telovadbe (telovadbo smo imeli v Ljudskem vrtu) skrili torbo v koš za smeti. Smola pa je bila, da je bil koš preblizu ceste, in da so komunalci minuto za nami praznili te koše. In ko je ded vrgo vsebino koša v kiblo, smo samo gledali za smetiškarjem ko teleta. In sošolec je pri naslednji uri moral razložiti zakaj nima naloge in torbe in pisala …Naslednji dan sem mu prinesel torbo in pet zvezkov …učbenikov ni imel do konca šolskega leta.

Konec leta sem se prepisal na trgovsko šolo …malček kasneje na ekonomsko …to sem moral potem dokončati. Kljub uspešni maturi, še vedno nisem vedel kaj naj delam. Sem študiral ekonomijo …pizda materna, tu sem se šele iskal. Vmes delal. So mi eni šefi rekli, da sem potencial, da znam motivirati ljudi za delo, da mam “hjuman tač”. Mnogo kasneje diplomiral. Še prej bil na enem razgovoru. Bi delal kot bančni uslužbenec, pa je “strokovnjak” za psihologijo, ki pregleduje psiho teste ugotovil, da sem preveč zaupljiv in s tem neprimeren …za delo na šalterju, kot se je kasneje izkazalo …šalterju, jebemu mater. Kaj pa ma zaupanje z delom na okencu, kot da o čem odločaš, ko cel dan upokojencom penzije knjižiš …niti o tem, kdaj boš požrl jebeni mesni sir ne odločaš. Hvala kurcu, da sem na glas izrazil svoje mnenje o kvazi psihologu, ki dela na banki. Takoj smo prenehali z nadaljnim razgovorom.

Evo, kljub trem srednjim šolam, faksu, delovnim izkušnjam …pišem tekste za Fotostorming in še vedno ne vem kam zdaj.

Lubice in lubčki, to je to.

Kost je tu. Andrej Potrc.