DF SVIT

Svoj čas se mi je dogajalo, da so me ogovarjali popolni neznanci. Neznanci, katerim se je večina ljudi spretno izognila …večina …jaz ne. “Mladenič, kdaj pride avtobus? Čez deset minut, ravnokar je odpeljal.” Kulturno se umaknem tri – štiri korake a je že prepozno. Tip mi hiti razlagat, da gre na občino, ker mu je hčerka spizdla denarnico z dokumenti vred in pobegnila z enim črnim v Španijo. “Oni črni jo je napizdo naj to naredi …prokleti pes pokvarjeni …” Prikimavam in se oziram po morebitnih znancih na postaji. Ni jih. Logično. Niti sfrfrane kolegice s spojler frizuro ni …pizda …vejetno ji je žele za lase v oko kapno … Jaz in gospod …sama. Pride bus, gospoda spustim naprej, in ko okupira sedež jaz nadaljujem v zadnji del “šestke”. Konec …

V mestu čakam ekipo s katero grem v noč. Na telefonu (Nokia 5510) igram “kačo”, da čakanje ni prehudo. “Slišim da igraš kačo …kolk maš rekord?” Kaj?!?!?!?!? Pa kdo pri pi… si ti?! Že spet al kaj?! “Nimam rekorda, no ne vem kolk, čakam bando” mu odgovorim. “Jaz sn jo že obrno, je ne špilam več …brez veze, se pohvali. Ja fajn, super, čestitam …” Kolegov pa od nikoder …pa kak je to možno v božjo mater. “Jaz mam Nokio 3310, nima antene tak ko tvoja.” Ja super …ti jo porinem v rit? si mislim. Rečem pa “dobro za tebe” in končno se pojavi prvi od kolegov. Nokia 3310 ostane sam.

Nekaj časa sem imel mir. Oropani, Nokie in podobni so izginili. Morda zato, ker sem se odselil iz mesta? Niti slučajno!

Me pred hišo ogovori ena tetka in reče “Dober večer, ti si pa fajn trebuh izgubil. !?!?!?!?!? A bi prišel enkrat citre igrat za mene in mojo hčero?” Trebuh? Citre? Pa kaj je zaj to jebemumater, zona somraka? Stopi tetka korak naprej in prijavi “Joj oprosti …ti nisi Božo!” Božo!?!? “Ne nisem!” in s hitrim korakom izginem v hišo in se zaprem v še eno “hišo”, ki jo ima hči v sobi. Tu sem na varnem …za zdaj.

Na obali grem v trgovino, “Zdravo, ma kako si? Vredi, hvala. Oooooo, pa ti si iz štajerskega konca … Mhm! No jaz imam rojstni dan, mi ne boš voščil?” Našobi ustnice in porine jezik naprej … “Spelji se baba blesava!” ji “voščim” in zginem v trgovino. Čutim poglede ljudi, ki obsojajo moje obnašanje. Pojma nimajo …niti malo.
Kuba. Druga celina, časovni pas, podnebje …vse je drugače …skoraj. Atek brez sprednjih zob pridrsa do mene, me objame in zapoje “Guantanamera guajira guantanamera!” Spet? Tu tudi? Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!
In namesto, da bi mi kdo pomagal, me vsi fotografirajo z njim …bolniki. Nič ne vete …nič …bi rekla Ygritte.

Andrej Potrc