DF SVIT

Pred približno sto leti, ko sem bil še mladenič sem se prvič srečal z večdnevnim bivanjem v bolnici.

Najprej sem močno kašljal …težko dihal ..se počutil za en kurac. Stanje sem pripisoval “postamsterdamskemu sindromu” in temu, da teden dni v tem sicer fukjeno lepem mestu nisem videl sonca.

Dušenje …panika …panika za popizdit. Rešilec …bolnica …ona na Pohorju (brez oblazinjenih sob) za pljučne bolezni. Pridem pred sobo. Priklopljen na kisik bombo, ki jo za mano pelje bolničar …al je bil hišnik?! Mimo mene elegantno pridrsata dve sestri, ki potiskata z belo rjuho pokrit voziček. Pogledam “hišnika” in vprašam, če sem ravnokar videl …!?! Jebemuboga …spet zakašljam in minuto kasneje sem že v postelji kjer zaspim ko zaklan.

V naslednjih dneh imam vsa mogoča testiranja. Na enem izmed teh me napikajo v roko, napišejo številke od ena do dvajset in na vsako “pikico” kapnejo po en alergen, da bodo videli kaj me meče v “ofsajd”. Ravno ta dan RTVSLO snema tam neko oddajo …točno tam …logično ne?! “Saj vas lahko malo posnamemo?” “Ja ok, pa dajte.” Začelo se je nekaj trenutkov za tem. Zverinska srbečica …se hočem počohat pa mi sestra ne dovoli. Spakujem se tak, da bi mi bil Jim Carrey fauš.

Končno spet v sobi, kjer si s hladno brisačo preprečujem, da bi si odgriznil roko.

Dolgcajt. Z invalidskim vozičkom (ga ne potrebujem a imam dovoljenje sester za uporabo) se drajsam po hodniku in podiram rekord od sobe do wc-ja in nazaj. V eni izmed sob vidim strica, ki ima na polici kup revij …si sposodim dve z obljubo, da jih naslednji dan vrnem. Možakar se nasmeji: “Ni problema pubec, samo da ti ne bo dolgcajt.”

Naslednje jutro opazujem tipa (1938), ki hrope ko Wartburg, zraven pa “uživa” v rdečih Marlboro …jebe se njemu lepo za vse skupaj.

Z novim “prevoznim sredstvom” peljem nazaj revije …postelja pospravljena …revij ni več …TV odnesli. Pogledam po sobi in v kotu leži “Wartburg”. “Kdaj pa je ta gospod odšel?” in pokažem na pospravljeno posteljo. “Ponoči.” mi kratko odvrne “Marlboro man”. Kak ponoči?!? Ponoči ja ne greš …Pa ne me fukat zaj! Sedim tam ko majmun in bebavo vprašam: “Kam pa dam reviji?” Tišina. Vzhodnonemškemu avtu je zmanjkalo goriva …ne jebe me več pet posto.

Dam sestram nočno čtivo in povem od koga je bilo. “Ja, gospod pa je ponoči odšel.” Kam pizdomaterno, kam vsi hodijo?! Štiri dni sn tu pa sta že dva šla …se mi zdi da nisn prav prišo …jaz še namreč ne bi šau.

Dva dni kasneje. “Ja, dragec moj imaš alergijsko astmo.” “Mhm, kaj pa to pomeni?” “Fejst plavat, tekat, se zaganjat …” “Zmenjeno.” “Včasu cvetenja dreves in trav pa ne herbarija delat al pa kosit.” “Herbarij odpade, na balkonu pa nimam zelenice.” “Andrej, adijo.” “Adijo.”

Mnogo let kasneje. Danes. Danes sem kosil okrog hiše. Končam. Vstopim v hišo in kihnem …od sile stisnem “gipsera” v rob vrat. (Gipser: udarec z glavo v nasprotnikov nos ali v slabem scenariju v predmet.) Oddrvim pod tuš. V bani spet kihnem …tokrat “gipser” v stekleno polico …malo je manjkalo pa bi šau …

….se nadaljuje.

Andrej Potrč