ko je Sanda izbirala temo si zagotovo ni mislila, kako aktualna bo. Pravzaprav sta takšni kar obe temi – DALJNOVODI in STREHE.
Sem se ji malo potožila, da me en daljnovod hudičevo slabo navdihuje in ni da bi napisala kaj uporabnega. Priznam, da danes jaz, in z mano verjetno cela Slovenija, gledam na tiste presnete kandelabre in kable, ki se vedno in povsod rinejo v kader, z mnogo več simpatije in uvidevnosti. Gledati tiste orjake, kako polomljeni ležijo po tleh, ujeti v ledeni oklep, mora v človeku malo brenkniti na čustva. In, ja – obljubim, da jih bom čisto tiho in ponižno odklonirala naslednjič, ko me bodo zmotili, samo naj oni stojijo lepo pokončno in nas s svojo energijo pozdravljajo na vsakem koraku, v vsaki sobi. Povezujejo ljudi, mesta, nudijo pticam oporo in zbirališče za posvet pred odhodom na jug.
Tudi strehe so ena taka fajn reč. Meni so všeč, še sploh mestne – polne frčad, dimnikov, anten in golobov, pa čeprav se ne morem odločiti kdo bolj ser** po njih. Včasih jim družbo dela izgubljeni balon ali tuševa vrečka, ki jo je veter ponesel tja gor. Včasih jih, reve, biča toča in topi sonce. One pa tiho kljubujejo desetletja in živijo čisto svoje, odmaknjeno, življenje. Splezati na njih in zreti na svet okoli sebe in pod seboj, je praviloma zanimivo in zabavno, če se ti le od višine preveč ne vrti. No, vsekakor je bolj varno, ko splezati na daljnovod, če se vam kdaj res zazdi, da bi splezali nekam višje.