Vrsta, radiatorji odprti na polno, vroče kot v peklu, gužva. Še vedno pod vtisom gledališke predstave se počasi pomikam proti pultu kjer dobiš jakno, ki si jo dal v hrambo dve uri pred tem. Ker pa vsi vemo kdo je gazda v peklu, je logično da poseže vmes tudi on. “Številko prosim” in gospa začne “kopat” po svoji 30 kvadratov veliki torbici…vse je not, denarnica, šminke, fen, na pol požrt sendvič od lani, ogledalo, ki je večje od mojega na hodniku, pisala, ki jih je toliko, da lokalna papirnica zgleda kot revež s svojo zalogo. Vse je not, vse razen k…… obeska s cifro, ki je vstopnica do plašča.
Tip pred mano popizdi in zahteva naj pošljejo še nekoga za pult. Pride mlad fant, se nasmeji in spet “številko prosim”. Tip mu razloži, da jo je verjetno izgubil se mu pa ful mudi. Mladenič prijazen pa vpraša: “Kje približno pa imate jakno?” Tip pokaže na štender poln pelc mantlov. Ooooo p… si mislim, pa tam gor je cela Tundra in Tajga odstreljena. Mladenič se ne da. Zakopa se med “zveri”, ki ob divjem drezanju in lovu za jakno oživijo. Lisice, zajci, nerci, volkovi, vse je oživelo, samo sabljasti tiger še manjka pa smo tam. Gospa s 30 m2 veliko torbico je izginila in že navalim do pulta, ko ugotovim, da je še vedno tam. Zdaj je šla v torbico in išče jeb…. obesek, pa z mobitelom si sveti da se ne zahakla v sendvič.
Ne vem kdaj sem prišel ven. V kavarni vsi naročajo čaj, jaz pa naročim rum in pivo. “Stari, res dobra predstava” Kaj? Pa kaka predstava. P….. m……na jakno sem čakal skoraj do pomladi in vmes pozabil, da sem bil v gledališču. Kdo je pel, igral…vse je zbledelo.
