DF SVIT

Lep popoldan. Mlad par se spehaja po pokopališču. Zaročena sta. Vem. Nakar tipu na pol raztrgan stvor “parkira” svoje zobe v vrat. Tipica histerično kriči in se otepa drugih napadalcev, ki so produkt samega gospodarja teme….preklopim in počakam da scena z dretjem mine. Zdaj je ona že na varnem v eni hiši in film se razvija naprej. Gledam do konca, ker mi je kolega posodil kaseto, ki mu jo moram do jutri vrnit, drugače bo foter spet plačal zamudnino on pa bo dobo dve okrog “kepe”. Pozno popoldan je. Poletje je in vsi smo nori na grozljivke.

“Andrej, si dal bicikl v klet?” Kaj, kaki bicikl…ne me jebat zdaj…o p….materna pa ne no. “Andrej?” “Ja mama, bom zrihtal.” Bom zrihtal jaz kurac. Po vseh grozljivkah, ki sem jih konzumiral si rajši amputiram nogo s plastičnimi škarjami kot da grem zdaj v klet. Pa kdo bo spizdo Bmx-a, ki zgleda kot da je kurirčkovo pošto fural. Vsi vejo da so vilce napokane in da je bicikl v bistu smrtna past, če ga ne razumeš kot jaz. Mene ga ni strah furat, ker sma zmenjena, da mi bo dal signal preden bo razpadel in mi s tem prihranil polomljena rebra in predrto pljučno krilo. Zdaj pa ga naj dam v klet. Fajn mu bo zunaj pod zvezdami. Toplo je. Sosed bo mogoče malo pepela na njega stresel ko bo kadil na balkonu, drugače pa mu ne bo panike. Mogoče se bo kdo pelo dva kroga in reskiral urgenco…ko ga jebe, naj se pelje če hoče. Ampak zjutraj bo “mašina” na svojem mestu, na zarjavelem štenderju.

Domofon. “Kdo je”? “Odpri” “Kaj dam še od Andreja bicikl v klet?” Foter je in svoj bicikl bo dal v klet…pa še mojega zraven…rešen sem. Yes.

Rešen? Pa kaj še. Tri dni si nisem upal po bicikl, ker sem vedel, da me za glaži za vlaganje sigurno čaka zombi.

Pa še to. Zdaj stanujem v hiši in nimam kleti. Nikoli ne veš….

Moja kost pa je spodaj …

Andrej Potrč