“Andrej, si dal bicikl v klet?” Kaj, kaki bicikl…ne me jebat zdaj…o p….materna pa ne no. “Andrej?” “Ja mama, bom zrihtal.” Bom zrihtal jaz kurac. Po vseh grozljivkah, ki sem jih konzumiral si rajši amputiram nogo s plastičnimi škarjami kot da grem zdaj v klet. Pa kdo bo spizdo Bmx-a, ki zgleda kot da je kurirčkovo pošto fural. Vsi vejo da so vilce napokane in da je bicikl v bistu smrtna past, če ga ne razumeš kot jaz. Mene ga ni strah furat, ker sma zmenjena, da mi bo dal signal preden bo razpadel in mi s tem prihranil polomljena rebra in predrto pljučno krilo. Zdaj pa ga naj dam v klet. Fajn mu bo zunaj pod zvezdami. Toplo je. Sosed bo mogoče malo pepela na njega stresel ko bo kadil na balkonu, drugače pa mu ne bo panike. Mogoče se bo kdo pelo dva kroga in reskiral urgenco…ko ga jebe, naj se pelje če hoče. Ampak zjutraj bo “mašina” na svojem mestu, na zarjavelem štenderju.
Domofon. “Kdo je”? “Odpri” “Kaj dam še od Andreja bicikl v klet?” Foter je in svoj bicikl bo dal v klet…pa še mojega zraven…rešen sem. Yes.
Rešen? Pa kaj še. Tri dni si nisem upal po bicikl, ker sem vedel, da me za glaži za vlaganje sigurno čaka zombi.
Pa še to. Zdaj stanujem v hiši in nimam kleti. Nikoli ne veš….
Moja kost pa je spodaj …