DF SVIT

Malica. Trenutek v delovnem dnevu, ki se ga sto kilogramsko telo s pomočjo signalov iz komandnega centra, noro veseli. Večna in seveda zabavna dilema pa je, kam oziroma kaj bom “pofrezal”. In ko sem tako nekega dne prečesaval teren in mi sendvič s poliko ni pasal, sem se odločil za toplo malico.

Stopim v gostilno. Polna je delavcev v ibercugih, vsi srebajo enolončnice in vsi imajo na mizi pivo. S tem se ne more nič kosat. Nihče te ne ocenjuje in blesavo gleda, vsak je v svojem krožniku. “Marica”! “Daj še malo kruha, pa eno rundo še daj”. Marica je kelnarca. V bistvu ona vodi ves ta cirkus, kljub temu da ni lastnica ali šefica lokala. Marica pridrsa do mize, ošvrkne kričača, odloži kruh in rundo.

Opazi, da buljim v meni z malicami. “Kaj boš”? “Eno coca colo Zero, za hrano pa še ne vem”. Saj bi pivo, ampak sem v službi pa služben avto pa to. Oddrsa za šank po pijačo in takrat ga opazim. Palec na njeni nogi namreč. V tistih ortopedskih šteklarih je tak zmučkan v tisto majhno odprtino tam spredaj, da je to noro. Celo telo pritiska na tisti bogi prst tam spodaj. Palec si želi ven iz tistih šuhov, nima več sape, duši se. In danes vem, da če bi ga babi razneslo, bi vsi v gostilni tisti dan umrli. Pozaugalo bi nas, kot pri nevtronski bombi. Očitno smo imeli srečo. “Si se odločil”? “Ja, kak vlka je pica”? “Ko ašnpehar, no mogoče malo večja”. Za sto kilogramov mora bit to pepelnik, ki ga uporablja Godzila na čik pavzi. Pa ni. Pica je verjetno bolj polpet kot kaj resnega. “Vampe mamo fajne”. Vampe? Zdaj pa še mi ananasov kompot ponudi pa bom kozlal po tistem nabreklem palcu. “Ne jem vampov”. “Ker še nisi jedo pravih, toti so na tanko narezani in v super okusni omaki, moraš probat”. V sekundi se odločim. Saj je samo 4€, pa da vidim to famozno jed. “O.k. pa dajte ene vampe”.

Nekaj trenutkov kasneje pa izza ene mize: “Marica, zakaj so vampi spet mrzli in pivo toplo”? Kaj? Kaj je mrzlo porkamadona?

Še nekaj trenutkov kasneje jaz pri šanku: “Premislil sem si, bom ono pico rajši”.

Andrej Potrč