DF SVIT

Smo BMX banda. Res je, da so v voznem parku samo trije bmx-i, osalo pa so poniji, nekakšni mutanti med gorskim in city bajkom, celo tisti z naslonom so v družbi, ki zgledajo kot čoperji. Približuje se poletje in vedno dlje smo lahko zunaj, oziroma “doli” kot se reče to, če si doma v bloku. Iz vhoda pride kolega, ki je starejši od nas. Starejši cca 5-6 let. Če mamo pizdarijo s sosednjo ulico in nam grozi, da jih bomo fasali pokličemo njega. On ima svojo družbo in vsi so neverjetno močni in se ne bojijo nobenga pizduna iz Klinetove ali Prušnikove. Na daleč jim jebejo mater in spet smo gospodarji naselja, spet je kramp iz gradbišča kjer gradijo vrtec naš, kramp zaradi katerega poteka jebena vojna in je sosed skoraj oko zgubo, ker smo se v eni od bitk s fračami streljali.

No, kolega pride “dol” s punco. Bežno nas ošvrkne in nam da vedet, da smo malinovci, ki imamo punce samo na tujih kanalih po polnoči ob sobotah. Ta je prava. In on si jo nekam pelje. Ker pa je ura še za en obhod z bicikli, hitro vse pozabimo in štartamo proti Pekrski gorci. Gruča mini delikventov tako odpedalira v kontrolo ozemlja, ki je izven meja ulice in kjer smo brez zaščite. Pa koga bi se bali v gozdu? Ježa? Tasmanskega vraga? Ko jebe oba.

Pripeljemo izza ovinka in najhitrejši sedi na biciklu kot vkopan. Gleda na travnik v globoko travo. Takoj se spomnim vsebine vseh grozljivk, kjer se en ustavi ob gozdu pol pa vsi najebejo zaradi idiota. “Kaj zijaš majmun, pelji”! “Stari, oni (kolega, ki ga zaradi današnje prepoznavnosti raje ne bom omenil) je tam s tisto pi…, v travi, sigurno bota fukala”. Kaj? Vsi otrpnemo. Niti dihanja se ne sliši, samo smeh dekleta. Takoj parkiramo v šumo in se začnemo plazit proti gledališču “sanj”. Nobenga ne skrbi za kolesa, itak jih tasmanski vrag čuva. Visoka trava nam daje zavetje a tudi skriva prizore, ki si jih želimo videti. Žgečka me po nosu, kurčevi pajki in ostala golazen mi leze čez roke ko rijem skozi travo. Upam, da nas ne opazi, ker če nas, bomo skupaj s tasmanskim leteli po luftu.

Logično je, da se je en hepan posral in začel laufat proti biciklom, in da je on vse slišal in smo pol vsi laufali. A za delček sekunde smo videli nago babo. No, vsaj zdi se mi tako. Ko smo prišli na hof je mel vsak svoj film že zmontiran. En je videl velike joške…logično da ne malih. Drugi lep trikotnik, tretji črtico, vsi skupaj pa verjetno nič. Ampak ko si tinejdžerski možgani zmontirajo vse te slike, imaš pornič vseh porničev, pa še igralce poznaš. Noro.

In to je to. Mi pizduni iz ulice smo pionirji, ki niso zaščitli licence. Pionirji šova Big Brother.

Andrej Potrc