DF SVIT

Domofon. “Prosim.” “Prii dol, Gogi tu.” “Priem.” Ura je deset dopoldan. Moral bi na faks, na retoriko, pa se mi ni dalo in sem dremal. Pridem na hof in pričaka me nasmejani Li. Vlki Li če sem natančen. To je njegov vzdevek, od nekdaj. Vlki Li je mesar. Fejst ded, ki ga poznam že od pamtiveka. Bla sma sošolca v osnovni šoli in stanovala v istem naselju. Spomnim se, blo je enkrat pri njemu doma. Gre tip na wc. Meni pa dolgcajt in vidim spenjač…vzamem kavbojke in mu v eno hlačnico sprašim dve vrsti klanfic. Odložim hlače na svoje mesto in na vse skupaj pozabim. To je bilo v osmem razredu. Naslednji dan tipa ni k prvi uri. Kaj za kurca mu je zdaj, da ga ni. Pa pride on drugo uro in mi jebe vse po spisku, in meni kapne…kavbojke. Ded je že tak zamujal, da eno nogo v hlačnico in potem drugo in padec po sobi in začudenje “Kaj pri pi… je zdaj to?” Vse ostale hlače v stroju. Potem še pol ure klanfice vun vlači in je ura šla. Na koncu se vsi smejimo. Naj povem, da ima Vlki Li mlajšega brata, ki pa je Mali Li seveda. No, dopoldanski obisk je izkoristil za to, da mi pokaže nov avto. BMW serija 3. Ni nov, je pa lep in kliče po testni vožnji. “Grema na špricer.” “Nujno.” Pridema v Košake (predel Maribora) in izmed vseh gostiln, Li najde neko brezimeno lukno, kjer pozna kelnarco…seveda.

Spijem kavo in tri rume. Li tolče po štokih al neki žganici, ne spomnim se več. Za frišnega voznika je presegel že vse dovoljene doze, a ker je neuničljiv in lahko prenese ogromen vnos alkohola v enem šusu mu menda ni hudega. “Grema nazaj, pa nekaj pojest” Strinja se in spet sma na izletu. Li je edini možakar, ki so mu široke kavbojke oprijete, če te zahakla z nogo je konec. Močn ko bik, so rekli včasih. Je tudi edini, ki je prišel pred blok v kratkih hlačah in coklih, ko je bilo zunaj deset stopinj pod nulo. Z lahkoto je pomenkoval z nami, dokler nas ni zazeblo in smo šli. Ko so ob neki priliki pripeljali robo k mesarju, kjer je bil zaposlen je tovornjaček razložil sam. Svinjska polovica na hrbet in hop iz tovornjaka. Večina smrtnikov se poškoduje, samo pri skoku iz tovornjaka…Pa ona črna guma za stiskanje v dlani…z lahkotoooo, jaz pa z obema rokama pa mi hoče oke z jamic fuknit. No, pa še ta. Dobim hčero, povabim ekipo, pijemo, fejst, gremo v neko gostilno, Vlki Li se ne more vsest v stol, zato naslone za roke malo zvije navzven. Ko gremo, poskuša en od kolegov stol spraviti v prvotno stanje…ja pa kaj še. Zgodb je nešteto in nastala bi knjiga če nadaljujem, zato….

Levi ovinek in Li prehiteva, ker rahlo dežuje začne avto drseti in da bi popravil škodo, zmota volan v pravo smer in pohodi plin….pogon na zadnje…Li ni pripasan…bum. Na križišču Partizanske in Titove poknema v stoječo kolono oziroma v tri če sem natančen. Štirje karambolirani avti, ženska ki ponavlja “jaz sem samo sedela tu, delam v Pandi (nekoč restavracija)”, tip iz tretje kolone prijavi, da so mu vrata iz avta padla. Možakar iz direktno zadetega avta je razmazal pito iz McDonaldsa po šipi. Kolena me bolijo, zabil sem jih v armaturko, Liju ni nič…no rahlo je zvil volanski obroč in sredi čela ima majhno pikico iz katere rahlo teče kri. Airbagov ni.

Li je nezlomljiv, je pravi ded, fajn smo se meli. Kasneje je nabavil Bmwja 5, belega. Fajn avto, dokler se ni zaletel v blok…stanovanjski…ljudje so mislili, da je potres…narobe,Vlki Li je bil.To je to dragi moji.