V fotografijo padla mimogrede, menda v letu 2009.
Pravzaprav brez simpatičnih zgodb o navdušenosti nad fotografijo že od rane mladosti; kot otrok je rajši ustvarjala z glino in mavcem, poskušala z delitvijo razmnoževati deževnike, navdušeno poslikavala lastnoročno izdelane krožnike, vezla, kvačkala in pletla, nastopala s pevskim zborom in dramskim krožkom, šivala, se celo naučila igrati klavir, pisala spise (tisti z naslovom »Moja krajevna skupnost« je odnesel glavno nagrado), sanjala, da bo nekoč zoologinja, se s sošolci igrala Srečo na vrvici, bila navdušena članica športnega društva Partizan, poslušala Dire Straitse in Pink Floyde, starše pa spravljala ob pamet s svojo trmoglavostjo.
Nerada v kalupih, vedno drugačna, rada pa namerno ignorantska do pričakovanih norm vedenja in razmišljanja, čeprav – zanimivo, poklicno totalno prepletena z zakoni, pravili, kodeksi, hierarhijo in avtoritetami …
Po prepričanju deklariran otrok sveta in neustavljiva potepinka. In tisti nemir …on, ja, ON jo vedno znova potegne daleč stran od ustaljenih poti, nekam, kjer nikoli ne veš, kako se bo naredil dan … Zagotovo pa nekoč nekje ostane in peče »štrudl« za popotnike!
Vse konflikte v sebi trenutno najraje izkriči skozi fotografijo – na eni strani eksplozije močnih barv, na drugi pa črno bela fotografija, najrajši brez širokega spektra sivin, prežgano bela in hudo kontrastna …
Priljubljen moto pa vse bolj, adekvatno z zorenjem – no, ja, s staranjem:
KAJ DRUGI LJUDJE MISLIJO O MENI, NI MOJA STVAR!
