Fotografija mi ogromno pomeni. In tudi ogromno da, a ne v materialnem smislu. Svet okrog sebe sem s kamero v roki spoznavala že v mladih letih, a z nakupom prve digitalne »trot’lce« me je fotografiranje popolnoma prevzelo. Znanje iščem v literaturi, v branju fotografij drugih avtorjev in v pogovorih z njimi. Kajti zavedam se, da ne glede na to, kako dober (misliš da) si, vedno obstaja neko novo znanje, ki ga lahko osvojiš. In ko mi osnovna pravila niso bila več bavbav, sem odkrila nova obzorja, aparat v mojih rokah pa je čez noč postal čopič, s katerim sem zabeležila vso nepopisno lepoto, ki sem jo zajemala s pogledom. Velikokrat se spomnim besed Henry David Thoreauja, ki je dejal: »Ni pomembno kaj gledaš, ampak to, kar vidiš.«
Izredno rada potujem, saj me poleg slovenskih biserov, ki jih lovim v vseh niansah štirih letnih časov, neizmerno privlačijo tudi tuji kraji in ljudje, ki jih srečujem. Seveda je kamera na teh poteh moj večni spremljevalec. Čeprav je marsikdo prepričan, da na ta način ne vidim najlepših stvari, sama menim, da s fotoaparatom v roki vidim več in bolj detajlno; dejansko svet okrog sebe dojemam drugače. Poskušam vzpostaviti neposreden stik z naravo in z dokumentiranjem najlepših motivov privabiti opazovalca, da se mi pridruži v tem sanjsko lepem svetu, ki nas obkroža.
Na fotografijo gledam kot na obliko neverbalne komunikacije. Z njo lahko nekomu preprosto povem in pokažem, kaj čutim, kaj se me na nek način dotakne, kaj imam rada in česa ne. Trenutek mine, a posnetek ostane. In nekega dne bo to del mojih spominov na vse čudovite trenutke, ki sem jih preživela s kamero v roki. Ob pogledu na uspel posnetek mi duša vedno zaigra, tako kot ob poslušanju dobre glasbe ali pa opazovanju umetniške stvaritve. Kajti fotografiranje ni samo opazovanje, temveč predvsem občutenje. Važna je kemija in kdor je ne občuti, živi v precej klavrnem svetu.
Marsikdo me vpraša, katera smer fotografije me najbolj privlači. Dolgo časa sem se štela med izrazite pokrajinske fotografe. Zdaj bi se težko odločila za samo krajinsko ali mestno fotografijo, portrete, abstrakcijo… In iz dneva v dan postajam vedno večji privrženec črno bele fotografije, ki očem odkrije to, kar barva zaslepi. Najljubši motiv? Mojih pet vnukov!
Sodelovala sem že na preko 90 mednarodnih fotografskih salonih in prejela kopico nagrad, kar mi predstavlja neko osebno zadoščenje in samopotrditev, da sem na pravi poti. Svoje fotografije sem razstavljala na že 7 samostojnih razstavah. Največji uspeh in osebno zmago pa mi predstavlja razstavljalski naziv KMF – Kandidat za mojstra fotografije FZS, ki mi ga je Fotografska zveza Slovenije podelila leta 2016 in je daleč nad vsem, kar sem kdaj koli upala, da bom dosegla na tem področju.
Za mojo fotografsko pot sta poleg moje neverjetno potrpežljive družine najbolj zaslužna Matjaž Intihar, urednik revije E-Fotografija in moj mentor in vzornik Jure Kravanja – Yurko.
