Infrardečo svetlobo je odkril leta 1800 Sir Frederick William Herschel. Svetlobo je s prizmo razdelil na posamezne barve in meril temperaturo barv. Termometer je nastavil tudi na koncu rdečega spektra, ko ni bilo več barv in je tudi odkril povišanje temperature. Sklepal je, da gre za nevidno svetlobo in jo poimenoval INFRA rdeča (Infra v latinščini pomeni -spodaj).
1910 je ameriški fizik Robert Williams Wood izdelal prvo fotografsko ploščo za IR fotografijo. Tehniko fotografiranja v IR svetlobi so uporabljali za fotografiranje iz letal v prvi svetovni vojni. Na fotografiji so rastline bile bele, kamuflažni materiali pa temni.
Prvi komercialni infrardeči film je izdelalo podjetje Kodak leta 1930. S tem je infra rdeča fotografija dobila uporabo za različne znanstvene in vojaške aplikacije, vključno z geologijo, arheologijo, kmetijstvom in vohunjenjem. Infrardeči film je omogočil fotografiranje predmetov in pokrajin v pogojih, kjer običajna fotografija ni bila mogoča, ter zaznavanje razlik v toploti in vlage, ki so nevidne človeškemu očesu.
V času digitalne fotografije, za fotografiranje v infrardečem spektru potrebujemo fotoaparat, ki je bodisi že prilagojen za infrardeče fotografiranje ali pa ga je mogoče prilagoditi. Običajni fotoaparati imajo pred senzorjem filter, ki blokira UV in IR svetlobo in prepušča samo vidno svetlobo. Če želimo fotografirati v IR svetlobi, je dobro ta filter odstraniti. To naj naredi pooblaščen servis. Nato na objektiv namestimo filter, ki blokira UV in vidno svetlobo ter prepušča le IR svetlobo. Filtri za to svetlobo se razprostirajo v območju od 700nm do 1 mm. IR filtri, ki jih uporabljamo za fotografijo pa so ponavadi 680nm, 720nm, 760 nm, 850nm in 950nm. Če uporabimo filter s krajšo valovno dolžino, dobimo še nekaj barv, z daljšo pa močno kontrastno črno belo fotografijo.
Bolj podrobno o barvah in svetlobnem spektru preberite na https://kvarkadabra.net/2020/09/barve-na-astronomskih-slikah/
Pripravil: Robert Gajšek