DF SVIT

“Glej, v tistem oranžnem bloku sem doma.” “Andrej, doma si v rjavem bloku.” Potem pa smeh. Smo v gondoli in na smučarskem tečaju. Tretji razred gulimo. In jaz spoznam, da ne ločim barv. Pa ko jebe barve zdaj. Smo med šestim in sedmim stebrom na poti proti vrhu Pohorja. Smreke pod nami so videti kot zobotrebci z napako. Višina je res huda. Nekdo prijavi, da bi bilo zabavno, če bi zdaj “vse skup zaštekalo in bi se malo zibali.” Vsi ga naderemo naj se ne zajebava, ker je to že vsak od nas doživel in je res drek ko čakaš al bo gondola šla naprej al boš na višini, ko si bljiže angelom kot zemlji, prestopal v reševalno godolo. No, nič se ne zgodi in mirno prispemo na vrh. Napol histerični pograbimo skije in palce in gasa na smučišče, oziroma proti dolini.

Štart. Pridobivam na hitrosti. Oke se mi solzijo, kot da smučam skozi žagovino. Pa pi…k….jebem…….špegle sn v godoli pusto. Zavijem na vlečnico in nazaj do gondol. Ekipi naročim, da jih eno rundo počakam na vrhu, naj javijo učitelju. Pridem do mojstra, ki nadzira gondole in razložim problem, zareži se in reče “Mali, zdaj že en skija z njimi.” O.k. kaj pa zdaj? Res je, da so mi bli malo tesni, ker sem že kot otrok imel res vlko glavo ampak brez špeglov se bom ubil na poti v dolino. “Ej, počake malo” reče, ko se že odpravljam. “Marjan je reko, da ma ene že tri tedne doli in ti jih pošlje s 36-tko gor.”

Po dvajsetih minutah mam nove špegle. Uvex. Širok trak. Sivo modri….menda…jeb…barve. Najbolj pomembno pa je, da me ne tiščijo. Verjetno jih je kak odrasel pozabil in se solzil ko prasica, ko jih je izgubil. Režim se ko pavijan in sošolci so mi malo fauš. En celo prijavi, da lahko uši dobim…s palco mu nakažem, da bo drugo leto rabil samo eno steklo na špeglih, ker zaradi izgube očesa drugega ne bo rabil.

Konec ogrevanja. Učitelj nas postroji in krenemo po šolsko. Na izi prismučamo do prelomnice, počakamo in spet naprej. Pri naslednji prelomnici en manjka. Učitla malo pajtla, ker če je zgubo froca je v riti. No sošolec nekje na sredi proge prileze iz šume. Dvigne palico, da je vse ok in prismuča do nas. “Kaj je blo?” “Ona me je s palco v oko.” Eno stran očal ima počeno, kapo pa polno snega, saj je zaril med drevesa. (Ne, čelad še takrat nismo potrebovali…sicer pa, kak bi jaz čelado gor spravo res ne vem.) Sošolka je pri silnem poganjanju eno od palic nehote potisnila kolegu za njo v fris. On pa je elegantno in napol slep zavil direkt v šumo. “Še eni špegli so šli v božjo mater” si mislim.

Od “Lukeca” (to je malo više od trikotne jase) do doline vse ok. Ura je štiri in čakamo na bus, na našo šestko (vzpenjača). Ker pa se moramo najprej vsi zbrati in prešteti navalimo do šiptara po turški med. Slastna a zajebana sladica hkrati. Če namreč preveč zagrizeš vanjo ne moreš odpret ust dokler lepilo (beri cuker) ne popusti klešč okoli tvojih zob.

Vsi prešteti in nabasani na bus, glodamo vsak svojo sladkorno past. Vidim par sošolcev, ki so sumljivo tiho…potem pa kos bele sladice iz ust…do doma ne bo noben nič rekel. Skozi okno gledam veliko belino in vem, da vseh požrežnih z zamašenim nosom jutri ne bo…ker če ne morš odpret ust in je nos poln žnodra, si res najebal. Jaz pridem. Mam nove špegle…turški med pa sem že pogoltnil.

Andrej Potrč