DF SVIT

Nekdo me močno stresa. Odprem oči in kolega z zmučkanim obrazom mi reče “Stari taksi nas že čaka”. O pizda, kolko je ura? Mudi se nam na letališče in srečo mamo da smo v Črni gori. Vsem se malo jebe za vse skupaj in Tivat menda ni daleč … Vrti se mi ko helikopterju, saj na predvečer odhoda mora človek vse spit kar se mu ponudi in tudi tisto kar se mu ne. No, še lepo “načohani” se vsak v svojih japonkah spotikamo proti taksiju. Taksist je vidno šokiran, ko vidi štiri delikvente, ki so podobni čebelarskim pripravnikom kako se bašemo v njegov avto in ga obenem priganjamo naj že enkrat pelje, ker bomo zamudili avion …v pič…materno .

Ja, en teden smo bili v Budvi, teden dni prej pa pri bratrancu od kolega v Vojvodini. Zdaj gremo nazaj v Beograd in pol fešta pri bratrancu doma in pol res domov.

Pravi cajt pridrsamo na letališče …šofer je vesel, da se nas je znebil …taksi mu namreč tako smrdi po alkoholu, da je ded komaj preživel vožnjo. Pa zmečemo prtljago na trak in pičimo skozi kontrolo in že smo na poti proti avionu … peš seveda…ampak jaz tak po vseh jebenih aeroportih peš hodim po pistah, tak da mi ni hudo. Vprašam kolega kako mu je, ko se bo zdaj drugič peljal z avionom. “Hvala bogu, da sn spet nažgan” zamrmra in kolcne. Pred tednom dni, ko smo bili na poti v Budvo smo bili namreč na predvečer odhoda tudi “ranjeni” in krstno vožnjo je preživel brez večjih težav… no ono malo vrečko je imel pripravljeno, če bi slučajno bruhnil…

Sedimo v avionu in čakamo na vzlet….stevardesa pove, da je na pisti ostala torba modre barve…adidas…in da ne gremo dokler se ne javi lastnik. Osebje namreč ni prepričano ali je torba bila na traktorju s prtljago ali jo je Osama tam pusto. Vsi tiho. Po tiho tudi jebemo mater majmunu, ki ne ve kako torbo ma. Zdaj zraven stevardese stoji že vidno živčen kopilot in grozi, da bojo jebeno boršo uničli in razstrelili, če se cepec ne javi …potem pa rečem kolegu na desni “kaj če je torba od njega” in pokažem na kolega na levi. B-ju (to bo njegovo ime) se namreč včasih dogaja samo slabo, samo sranje …res neverjetno.Nato pa … B trzne in reče “jaz mam tako torbo pizda vam materna”…. cel avion ploska in ga pošilja v kurac…kopilot bi ga najraje fuknil po štengah in ga pustil s torbo vred na pisti…stevardesa se kislo smeji. Smejim se tako, da moram takoj dva nalgesina stisnit, ker mi je skoraj glavo razneslo od sile. Spet on, pomislim. Res ma peh ta ded. Naj dam samo en primer za bolj jasno sliko. Zima je in vsi zdirjamo na garažo, ki je par metrov od naselja kjer živimo. Vsi delamo kepe in jih mečemo v tovornjake, ki vozijo mimo…(brez obsojanja prosim)….B noče delat kep ker ga zebe v roke…končno ga premami, da bi tudi on eno vrgel in zabaše sneg za kepo…in točno tam je bilo pod snegom steklo, da si je možakar skoraj dlan odsekal… plato za najmanj sto avtomobilov, vsi smo naredili že desetine kep in on najde kvadratni centimeter s steklom…me razumete.

Vedno smo govorili, da smo ob B-ju na varnem, ker se itak vso sranje na njega zalima. Oziroma, kot je znal rečt en kolega “če bi mu dal žakl s sto p..kami bi on verjetno k..ca ven potegnil”…morda bi ga res.

Pristanemo z rahlo akrobacijo pilota, saj je v Beogradu ogabna megla. Pričaka nas “brat” M. Pove nam, da zamujamo in zares slabo zgledamo. Nadaljujemo pot proti Zrenjaninu in to je to … ja pa kaj še.

B si prižge čik. Kadi. Sedi ob oknu zadaj levo. Okna odprta, spredaj na ful, zadaj čist malo da nas ne odpihne. Pokadi do konca in pri sprednjem oknu frcne čik ven … a goreča prasica prileti pri zadnjem oknu pri najmanjši odprtini nazaj v avto. Dedu za vrat, da mu naredi lukno v majco in mehur na vratu …spet huronski smeh … zdaj se smeji tudi on.

Še dobro, da smo imeli fajn mažo na morju, ker bi nam kolega sigurno kaki smrtnonosni žarek prepikno.
To je to.

Andrej Potrč.