DF SVIT

Letos, pardon lani sem praznoval rojstni dan …”okroglo cifro”. Rojen sem v poletnem mesecu juliju, ki nosi ime po Juliju Cezarju …če slučajno niste vedeli. Izvirno slovensko je to mali srpan. Verjetno me zaradi tega zelo redko zares zebe. Vsaj tako si jaz to domišljam. Po hiši hodim v gatah ali nag. V vseh letnih časih. Sem nasprotnik okrasja, ki spominja na prt beri zaves. Nimamo jih. Nikjer. Rolete imamo vedno dvignjene …razen ponoči v spalnici jih spustimo, ker me lahko luna nosi in bi pol nagi taval po Grižah, kar bi bil v tem okolju prvovrsten škandal. Jebe se mi za zijala, ki bi/so me morda videla v mojem naturističnem elementu. Čeprav nisem opazil razlike v vedenju sosedov me eni pozdravijo “Seos!” drugi “Zdravo, kako si?” tretji se obrnejo vstran. No, ena tetka, ki vsako jutro pridrsa mimo hiše, ko grem v službo me res lepo pozdravi in se zraven nasmeji. Ampak tako je bilo vedno …se mi zdi.

Ja, praznujem jaz okroglo. Pa nočem delat fešte in čage in urnebesa zaradi tega. Sem rajši na morju. Ženo in hčero peljem na kosilo, oni dve pa me razvajata z darili vseh vrst in domislic. Konec dopusta. Avgust se poslovi in ker je “indijansko poletje” v polnem razmahu, se odločim, da organiziram piknik. Doma, na izi. Pridejo gostje …jaz kot “gazda” pečem in pijem pivo. Na terasi postavim samopostrežni bife s pijačo vseh vrst. Otroci norijo, “odrasli” pomenkujemo.

Večer. Prvi gosti spizdijo “Ker mormo dat otroke spat, pa jutri nekam gremo …” “Vredu, te pa idite …”

Pozen večer. Otroci gledajo risanke, ker nimajo omejitve pri uri. Jaz sem že rahlo ranjen a se ne dam. Odlično se počutim.

Noč. Opazim, da sem se opekel na žaru. Nič me ne peče?! Prisede Bruno. Vse boma spila. Odprema viski in dirka se začne. Vsak “štamperli” zalijem s pivom. Soborec je očitno bolj zrel ali prebral Sun Cuja in žganje zaliva z vodo. Če bi v Mariboru pil viski z vodo, bi se mi vsi režali. “Pederčina, vodico piješ?! Boš še frutek zraven?” Prav čujem jih. Zato jaz pijem pir …in viski …in malo orehovca, ker ga je glih za en kozarček v flaši ostalo. “Viskas” prazen. “Boma še?” vprašam, “Ne, dost je blo …hvala, grem domov rajši.” se poslovi Bruno.

Žena je še budna in zato lahko pišem te vrstice, ker drugače bi si mogo nekaj zmislit.

Pridem v hišo. V hladilniku najdem makaronovo solato in vriskam od sreče ko jo jem. Žena mi zaželi lahko noč in jaz ji menda rečem, da pridem takoj …takoj …takoj …

“Andrej kaj delaš? Andrej??!” Dvignem glavo in vidim ženo. Ultra zajebana perspektiva …ful je nekje visoko, višje od mene. Logično. Jaz namreč “počivam” na kosmatem tepihu v kopalnici …

Zbudim se v postelji. Takoj na wc in adijo makarončki, adijo čevapi, adijo nekaj rdečega, adijo žolč …

Do popoldneva sem klinično mrtev. Na terasi najdem čokoladno luliko, ki so mi jo prinesli prejšnji dan. Sonce jo je čist po…… zato je stekla in spremenila obliko.

Tudi jaz sem spremenil obliko …minister za zdravje pa opozarja “Čokoladna lulika ni za na sonce, praznovanje rojstnega dne pa ni za pičke.”

Lulike - luleki, to je to. Andrej Potrc.