114.Veter v laseh

Veledogodek vsakega osnovnošolca je končni izlet. No, vsaj za večino. Teden dni pred dogodkom teče debata le o tem. Kaj boš mel zraven, kje in s kom boš sedel in kak bo fajn, ko pridemo tja, kamor smo pač namenjeni. »Vročica« je na višku in vse ostalo je nepomembno.

Mislim, da smo bili peti ali morda šesti razred. Končna destinacija je bil ljubljanski Zoo. Ker pa so vsi izleti tudi malo izobraževalni, te peljejo gledat še rojstne hiše slovenskih velikanov pisanja, poezije, slikanja …

In potem se štirje razredi drenjajo v mali sobici, kjer je tip pisal nekaj česar nihče od nas takrat ni razumel in večina še danes ne …pizda, še mojster sam verjetno ni razumel kaj se dogaja. Mala soba, skoraj nič svetlobe, liter-liter, pol pa napiši nekaj.

In tovarišice za materin jezik so »mokre«, ko stopajo po »svetih« tleh …mi reveži smo pa tudi mokri …od švica, ki ga povzroča odstotek vlage v prostoru, ki je večji kot v jebeni Kambodži.

Naj se vrnem na bus, kjer se vse skupaj začne. Po cca petih minutah se najdejo prvi, ki so ful lačni. Po busu zašumi, malo zapoklja in prikaže se …ne ni palček Smuk …prvi sendvič s pariško jebemumater. Pa za tisti en dan mu niso mogli naret sendviča s suho salamo!?

Pariška …jeb.. kak je smredela. V šolski jedilnici je mela čist vredu vonj, na busu pa čisti gift. Zdaj že polovica busa mlati sendviče in cukri letijo v vse smeri in Pingoti špricajo po novih majčkah, ki so bile kupljene samo za izlet in počasi se pripravlja neizogibno. »Tovarišica!!!! Jaz bom eeagrlll!!« In že kozla po stopnicah busa …pa samo dvajset kilometrov nazaj je še životinjsko carstvo basal v premale lape, zdaj pa že …

Potem seveda sledi verižna reakcija. V vrečkah, kjer so prej bili sendviči in čokoladice je zdaj koktejl iz želodca in busar panično išče parkirišče, kjer bo lahko odvrgel »toksične« odpadke.

Tako pridemo do prej omenjene hiše in gužvanja in nove slabosti in panike, da te ne bo kdo od sošolcev pokozlal. Kmalu tudi hudo zagrete slavistke  ugotovijo, da zna prit do iber sranja, če hitro ne spravijo šmrklovja polnega pariške iz tiste sobice.

Vožnja do prestolnice mine v komornem vzdušju polnem pistacija-kreda obrazov, ki molijo vsem bogovom, da že enkrat pridemo na jebeni cilj.

Vstopimo v zoo. Prebivalci le tega so verjetno bolj »kulturni« od vrste, ki je vstopila. »Stare« nam non-stop to tudi dopovedujejo.

Ima pa vsaka »stara« v razredu tudi svojega ljubljenčka.  Daje ga za vzgled, kakšni bi morali biti, kako se obnašati, bla bla bla… Pridemo do kletke z opicami, šimpanzi če sem bolj natančen. Ljubljenček nekaj časa nemo opazuje dogajanje v kletki in se poskuša telepatsko povezati z alfo, ki mirno žveči sendvič in se ne meni za dogajanje zunaj nje. Tip vzame majhno palico in začne z njo mahati po mreži levo in desno. Večina šimpanzov se pomakne v kot, tudi alfa skoči iz »gugalnice« in stopi za družino. A on ima presenečenje za »genialca«, ki mu je prestrašil familijo.

Poserje se v kot kletke in sekundo kasneje njegov drek že leti po luftu. Stara se dere na svojega »junaka«, ko drek prifrči direkt v njeno glavo. Frizuro ima ko Marge Simpson in takoj je polna »šrapnelov«. Alfa ne neha …drek leti v vse smeri …jebeni tornado je nastal, tak hitro je metal govna v nas. Ko da ni blo dovolj kozlanja, zdaj bom še po dreku smrdel.

Do doma smo dihali na usta, saj je vsak vdih skozi nos povzročil tveganje, da se zgodba s kozlalnim orkestrom ponovi.

Seveda smo do konca šolskega leta poslušali, da smo najbolj nevzgojena drhal, ki bi jo morali prefukat do  plavega in ji zbit vso neumnost iz bebavih glav.

Jebemumater, kaj ni »heroj« šole skuhal tega dreka!? Je ja! No, res je tudi, da ga je edini pokasiral direkt v lape.

• 113.Rojstni dan
• All
• 115.Magnet