DF SVIT

Pozdravljeni

Danes nam je jutro postreglo z osvežitvijo. Dež je kar konkretno padal in hči je potožila:

«Joj, mami, daj me prosim pelji v šolo.«

Kaj naj ji rečem: Veš, ko sem jaz bila mlada… Če gredo drugi na avtobus…Saj nisi iz cukra …

Seveda, da sem jo zapeljala do šole.

TLA so bila mokra in spolzka. Na stari Dečkovi je prišlo do naleta vozil in skoraj bi prišlo še do enega, saj je bil, na tla postavljen varnostni trikotnik, le kakšen centimeter za karamboliranim avtom. Obrnem na makedamskem parkirišču, kjer so se že bohotila prava jezerca vode in mala odskaklja preko njih do tlakovcev pred šolo.

No, pa je narejeno dobro delo. Odbrzim v službo in na križišču se mi vklopi ABS in malo kasneje še sistem proti zdrsavanju na gladkih tleh. Ne, ne vozim noro, le skrajni čas je, da nabavim nove gume. Zaparkiram in tokrat jaz odskakljam proti vhodu. Na stopnicah me skoraj zloži, saj so mokre in marmornate plošče gladke, ko vrag. Za sabo pustim črno špuro od podplata – ha, ha, če bi imela ABS, je ne bi bilo. Je pa bila scena vredna fotke.

Hodnik je poln raznobarvnih dežnikov, ki so jih kolegi razprostrli po tleh, da se odcedijo. No, če tokrat pogrnem, bo vsaj polna bolniška zaradi poškodbe na delu. Pred vrati moje pisarne stoji na tleh kartonska škatla, ki sem jo tja položila in v njo vrgla za vzorec plastičnih zamaškov. Kolegi so zaštekali, saj je že na pol polna in treba jo bo spraznit. S tal dvignem rdeč zamašek, ki ga je nekdo očitno vrgel mimo, tako, kot včeraj naši košarkarji, in ga vržem k drugim, naj jim dela družbo.

Po zdrajsanem parketu se s stolom popeljem do mize in prižgem računalnik. Kliknem na bližnjico DF SVIT, da vidim, če že imamo novo stran. Odpre se Matejeva fotografija s serije Mali princ. Hmm, tla so očitno lahko tudi pokončna. Nimamo še nove strani, ampak prepričana sem, da bo kmalu in da bo dobra, da so ideje padle na plodna tla in da so dosedanje novice odlični temelj za nadaljnji razvoj.

Vanja, 9.9.2013