DF SVIT

Mariborsko letališče. Takrat se še ni imenovalo po Ediju. Terminal. Čakamo. Čakamo na avion iz Kijeva. Maribor prvič igra v Ligi prvakov in z ekipo gremo na gostovanje. Malo nas je, deset. Leto 1999. Potujemo skupaj z igralci in novinarji in priskledniki, ki radi zastonj jejo in pijejo. Pa pride jeklena ptica. Za trenutek se mi zdi, da je direkt iz bombardiranja Dresdna in se ji še malo poznajo rane od protiletalskih topov. Pa kaj za kurca je vse črno okoli motorjev. Igralce in vse pomembne kurce iz mb-ja bodo s tem peljali? O fak. Stopim do okna terminala in vidim pilota, ki sestopa po stopnicah “bombnika”. Nekaj skuša dopovedat letališkemu osebju in tipu ki fura cisterno s kerozinom. “Tip ne bo polno tankal, hoče, da mu nekaj ostane v žepu”. Kdo? Kaj? Pa kaj ste vi fukjeni? “Pol tanka je dovolj pravi”. Ok pol poti bomo jadrali z jebenim Iljušinom in upali, da ne pademo v božjo mater.

Težavo na srečo hitro odpravijo z darili in napitnino za prevoznika iz Kijeva. Pa gremo. Stevardesa nam pokaže zasilne izhode, ki se tudi v primeru strmogljavljenja ne bi odprli, saj je na vratih za pir flašo debel var. Zakaj? Dresden mogoče? Ne vem. Razdeli čokoladice, ki so jih verjetno jedli na busu, ko so evakuirali Propjat, tak da niso tak fejst stare kot avion. Let miren. Na Boryspil pa pademo. Pilot je namreč pristal tako, kot da bi škatlo čikov zalučal čez dnevno sobo. Sledi hoja po pisti do terminala, ker za “huligane” ni placa na busu pravi varnostna služba na letališču…jebem….vse. Poberejo nam potne liste in mi čakamo, čakamo ko majmuni….mnogo časa kasneje pa reče: “Ok, go now”. ???? Hočemo pokazat nahrbtnike, on pa samo zamahne z roko in nas nažene iz letališča. Skozi okence na “šalteru” se nam smeji tovarišica sekretarka, ki je našminkana z živo rdečo čez pol frisa in že smo na poti v center mesta.

Hodimo po mestu. Lačni smo. Srečamo navijače Dinama iz Kijeva. Nobenih pizdarij. Zdaj imamo vodiče. Zavijem v prostor kjer ljudje jedo. Ne opazim, da je ekipa ostala zunaj. V prosoru nastane tišina in vsi me čudno gledajo. “Kaj za ku… je….?! Vidim cepce, ki se mi zunaj smejijo. Potem vidim, da ljudje malcajo brez da bi plačali. O p….m…..materno. Oleg mi pove, da je to bilo res smešno in da zdaj časti vodko. Kupimo liter vodke v trafiki. Dve grivnji stane. Takrat 80 tolarjev. Peper vodka ( v njej je namreč zmlet poper). Pijemo. Kupimo še eno. Gostilna. Oštir časti rundo in zraven grama (1dcl) vodke dobiš kislo kumarco….da te ne peče ko spiješ. Ne čutim rok. Tudi noge so bolj v pizdi. Gremo v hotel. Bratislava se imenuje in ima ziljardo nadstropij. Mi smo v devetem štoku. Stopim v sobo in del ekipe je že v elementu. So šli prej iz mesta. Njih ne jebejo roke ali noge, so pa jim odpovedali možgani. Odločili so se namreč inventar preseliti na dvorišče hotela…po bližnjici………………razbijanje po vratih…………..otvarajte Kyivska policija………tema…………..

Zjutraj grem mimo receptorke, ki jih imajo tukaj in kot sem kasneje ugotovil tudi v Rusiji, v vsakem nadstropju. Če kaj rabiš al pa morš kaj vprašat, al pa ti je dolgcajt pa se meniš z njo. No, grem mimo in zraven njene mize so kosovni odpadki. Fotel, miza , več stolov… Pokaže na kup in reče: “To nje dobro”. Pokažem, da imam dve glavi in me sili na bruhanje in grem….

Vse to dragi moji in še več, mnogo več se je zgodilo le 80 kilometrov od Černobila.

Andrej Potrč