No, trenutek kasneje sem že doli in z družbo tuhtamo kakšen je rizik, če vstopimo. Kramp smo si priborili, kolega ma še vedno “šljivo” pod oko od letečega žrebla. Zdaj rabimo nov “zaklad”. “Kišto z orodjem vidim” reče en. “Pizda, pa res” drugi. “Gremo po njo?” skoraj enoglasno.
Pridrsamo do vhoda v gradbišče. Velikanska vrata nam preprečujejo normalen vstop, poleg tega je nešteto opozoril, da je gibanje po gradbišču smrtno nevarno, da te lahko štrom spajtla in taka buče. Oni za kumarcami v kleti je nevarn, ne pa elektro omarca sredi gradbišča…butli…pojma nimajo. Vedno, ko smo šli v “akcijo” smo meli enga, ki je opazoval dogajanje izven nevarne cone, tako se je lahko začel dret, če se je približala nevarnost. Če se je pohecal, in smo laufali brez veze, je bil tepen. Vrata v gradbišče so narejena, da jih lahko prepleza dvoletni otrok. Ko si pa not je pa kurba, pri prebijanju ven namreč ni pomagal v obliki fosnov in podobnega.
Ker takrat še ni bilo varnostnih služb kot jih poznamo danes, je gradbišče čuval en delavec. Prespat je moral v kontejnerju, ki je smrdel po zoknih, jedel je doručak in bil jezen na vse delovodje, ki so mu zjebali dan. Pol pa pridemo še mi. Vsi smo vedli da je tam. Na obhodu. Vseeno štartamo po prašni poti proti “zakladu”. Vhod je vedno dlje…gremo mimo elektro omarce…nobenga ni spajtlalo, sn vedo da samo serejo s temi tablami. Potem pa ples. Možakar pridivja iz napol zgrajenega bloka in nam jebe mater, “Da vam majku…dođi vamo…jebem ti…” Laufamo. Kolega, ki je na garaži izven cone kriči ko majmun…nič ga ne razumem. Tik pred ograjo se obrnem in vidim, da je enga zahaklal. Kaj zdaj”? Ne mormo ga pustit…po njega pa tudi ne grem. “Spusti ga” se deremo. “Svi dođite vamo!” Ja pa kaj še. Od kod mu ta ideja? Iz doručka?
Potem pa zasuk, močan poteg in ujetnik je že v polnem šprintu. Plezamo čez ograjo…srce čutim v ušesih…delavec je razfukan do konca…Kar pa je logično, saj naš tip v “opazovalnici” skače v zrak z roko med nogami in se dere “Lulčija nategni, lulčija nategni!” Še danes noben ne ve od kod mu ta “refren”, blo pa je smešno za poscat…ko smo bli vsi čez ograjo.
Ko sem se zvečer ( ko ulične luči gorijo že kako uro) v kopalnici slekel, sem imel v zoknih, žepih, gatah pol kubika peska. Kišta pa je ostala tam…ampak jutri je nov dan in nov paznik in nova priložnost.
Refren pa bo ostal “Lulčija nategni, lulčija nategni”
Dec it mučačos. Andrej Potrč
Andrej Potrc
Andreja Ravnak
Sanda Z.Fajfaric
Sasa Krusnik
Sasa Krusnik
Sasa Krusnik
Tomaz Lipicer_Klapa lej to
Tomaz Lipicer_Ozračje čisto
Valentin Steblovnik_Smrtonosno 1
Valentin Steblovnik_Smrtonosno 2
Valentin Steblovnik_Smrtonosno 3
Ziga Gricnik_Nategnjena
Ziga Gricnik_Napumpana