Avtorica: Urška Gradišnik

Pred približno petimi leti sem se prvič srečala z navzkrižno polarizacijsko fotografijo – ne na kakšni umetniški razstavi ali fotografski delavnici, ampak kar v svoji redni službi. Takrat sem fotografirala vnaprej pripravljene naravne zobe, tanke kot list papirja, pripravljene prav za ta namen. Že ob prvem pogledu skozi objektiv sem vedela, da sem odkrila nekaj posebnega – svet, ki obstaja, a ga običajno ne vidimo.

Navdušenje nad tem nenavadnim pogledom me je popeljalo naprej – začela sem fotografirati kristale, plastiko, led in druge materiale, ki se ob pravem svetlobnem kotu razkrijejo v čisto novi podobi. Svojo izkušnjo sem pred kratkim z veseljem predstavila tudi članom Fotografskega društva Svit na delavnici, kjer smo skupaj raziskovali, kaj vse se skriva »pod površjem«.

Kje vse se srečamo s polarizirano svetlobo?

Da bi razumeli navzkrižno polarizacijo, moramo najprej nekaj besed nameniti polarizirani svetlobi. Z njo se srečujemo pogosteje, kot si mislimo – recimo pri sončnih očalih, ki zmanjšujejo bleščanje s ceste ali vodne površine. Tudi fotografi že dolgo uporabljamo krožne polarizacijske filtre, s katerimi zmanjšamo odboje na steklu, ojačamo modrino neba ali poudarimo barve listja.

A to je šele začetek. Navzkrižna polarizacija gre korak dlje – odpravlja skoraj vse odboje in razkrije strukture znotraj prosojnih ali napetih materialov, ki jih brez te tehnike sploh ne bi zaznali.

Kaj je navzkrižna polarizacijska fotografija?

V fizikalnem smislu gre za preprosto, a genialno rešitev: uporabimo dva polarizacijska filtra, enega na viru svetlobe in drugega na objektivu fotoaparata. Filtra postavimo pravokotno (»navzkrižno«) drug na drugega. Svetloba, ki se od materiala odbije in je polarizirana v eni smeri, se pri tem prehodu izniči – zato iz kadra izginejo bleščanja in refleksi.

S tem ne odstranimo le svetlobnega šuma – razkrijemo notranjo strukturo, napetosti v materialu, kristalno sestavo in celo barvne učinke, ki jih povzroča lom svetlobe znotraj prosojnih snovi.

Kaj potrebujemo?

Dobra novica je, da ta tehnika ni rezervirana le za laboratorije ali drag studio:

  • Vir svetlobe – lahko je bliskavica, LED svetilka ali celo ekran telefona, ki že oddaja linearno polarizirano svetlobo.
  • Polarizacijski filter za svetlobo – običajno linearni filter, ki ga pritrdimo pred svetlobni vir.
  • Krožni polarizacijski filter na objektivu – to je isti filter, kot ga uporabljamo za pokrajinsko fotografijo.
  • Temen prostor – za najboljše rezultate je dobro izključiti zunanje vire svetlobe.

Če imate vse to, ste že skoraj tam. Potem sledi še eksperimentiranje z različnimi koti in materiali – kar je tudi najbolj zabaven del.

Kaj sem fotografirala?

Poleg že omenjenih naravnih zob, ki so mi odprli vrata v to tehniko, sem kasneje raziskovala še:

  • Različne kristale – ki pod navzkrižno polarizacijo razkrijejo svoje barvne interferenčne vzorce.
  • Plastične predmete – pri katerih se pokažejo napetosti in mavrične strukture, ki jih s prostim očesom ne opazimo.
  • Led – z zanimivimi zračnimi mehurčki, razpokami in nepravilnimi kristalnimi oblikami, ki dajejo skoraj organski videz.

Vsaka od teh tematik je zase svet – in vsak posnetek mi znova potrdi, kako močna je povezava med znanostjo in umetnostjo.

Zakaj ravno to?

Navzkrižna polarizacija me je pritegnila zaradi svoje sposobnosti razkrivanja skritih dimenzij v fotografiji. Ni šlo zgolj za tehnično zanimivost, temveč za resničen vpogled v mikrosvet materialov. Fotografija na ta način presega svoj klasičen namen in postane raziskovalno orodje – most med umetnostjo in znanostjo.

Navzkrižna polarizacija mi omogoča, da fotografiram svet na način, ki ni vsakdanji. Ni zgolj estetika tistih posebnih barv in struktur, temveč tudi radovednost – kaj vse se skriva v materialih, ki jih sicer jemljemo za samoumevne? Ta pogled pod površje me vedno znova navdihne, in vesela sem, da sem lahko to navdušenje delila z drugimi člani društva.

Avtor fotografij: Urška Gradišnik